Veter je prinašal vonj po soli in svežini, ko smo se sprehodili po lesenem pomolu, kjer je na njegovem koncu stala majhna restavracija. Svetloba poznega popoldneva je pozlatila morsko gladino.
Vsi so govorili o tem kraju, o tem kako kuhar v majhni kuhinji pričara okuse morja tako, da jih ne okušaš le z brbončicami na jeziku, temveč tudi z vonjem in očmi. Ko smo vstopili smo začutili toplino prostora, po katerem se je raztezal vonj pečenih rib, morskih alg in limon. Natakarica, ki je skoraj dobesedno brala misli svojih gostov, nas je pospremila do mize ob velikem oknu, od koder smo imeli pogled na odprto morje. Kot da bi sedeli na ladji. Pripravljeni smo bili na kulinarično pustolovščino. Zaenkrat je ta restavracija potrdila vse govorice. Za predjed smo naročili nekaj lahkega in osvežilnega, tartar tune s kapljico olivnega olja in koščki sončne pomaranče. Okusi so plesali na jeziku kot morski valovi v jutranjem vetru. Sledil je krožnik črne rižote, obarvane s sipinim črnilom, ki je dišal po globinah oceana. Vsak grižljaj je bil kot potop v skrivnostni podvodni svet, kjer se srečajo sladkoba sveže nabranih školjk in nežna kislost belega vina. Ko je prišla glavna jed, smo za mizo vsi za trenutek utihnili. Pred nami je ležal krožnik pečene orade obložene z drobnimi školjkami in travnato zelenimi algami. Vonj po žaru in morju je bil tako močan, da smo lahko skoraj slišali pesem galebov in šumenje plime. Z vsakim grižljajem je hrustljava skorjica ribe razkrivala sočno belo meso, ki se je kar topilo v ustih. Za konec pa še obvezna sladica. Brez panna cotte z morsko soljo in karamelo iz rjavega sladkorja pač ne gre na obali.
Ko smo zadnje grižljaje poplaknili s kozarcem sladkega vina, je sonce počasi tonilo v morje, njegova svetloba pa se je razlivala po vodi kot zlata tančica. Res je kar pravijo, ta restavracija na koncu pomola ni bila zgolj kraj, kjer strežejo hrano, bila je most med zemljo in morjem.…
