Nekaj časa nazaj smo se s službo odpravili na team building. Vsi smo si želeli iti na paragliding. To je bilo definitivno nekaj, česar sem se jaz najbolj veselila. Vedela sem, da bom maksimalno uživala, kljub temu, da me je bilo malce strah. Celo jutro sem res komaj čakala, da pridem na vrh tistega hriba. Potem pa je končno prišla ta ura, ko smo se odpravljali na ta hrib in mene je začelo biti strah. Kar naenkrat nisem več želela iti na ta paragliding. Imela sem nek strah, saj sem videla, iz kakšne višine se bomo spustili. Tisti, ki je letel z mano, me je na vsak način želel pomiriti. Ampak seveda sem morala sama sebe prepričati, da bo vse v redu. Lepo sva se postavila na začetek hriba in on mi je lepo se obrazložil. Najbolj pomembno pravilo je bilo to, da ga seveda poslušam. Rekel je, da mi bo povedal navodila, ki jih moramo upoštevati na začetku, ko vzletimo, in pa na koncu, ko pristanemo. Vse, kar se bo dogajalo vmes, je le sprostitev. Rekel je, da bo občutek tak, kot da se na kavču. Res bi lahko paragliding opisala kot neka sprostitev na kavču. Ko sva začela teči po hribu navzdol me je zagrabila panika, ampak vseeno sem upoštevala navodila, ki mi jih je dal.
Ko sva enkrat vzletela, je bilo res nekaj neverjetnega. Lepo sem sedla ter uživala v vožnji. Kar naenkrat je vzel telefon iz svojega žepa in naredil je nekaj fotografij. Te fotografije mi je po koncu leta tudi poslal in bile so res čudovite. Tako sem imela tudi zelo lep spomin. Ko sva prihajala proti tlom mi, je povedal, kaj moram narediti in tako sva pristala. Sam pristanek je bil popolnoma enostaven in nisva imela res nobenih problemov. Počakali smo, da so še ostali pristali in potem smo se lahko odpravili naprej.…