V času bolniške gre čas zelo zelo počasi. Sploh če imaš poškodovan gleženj in se premikaš z berglami. Ufa, pravilno slovensko je baje hodulje. Pa še ta smola, da je že deset dni deževno vreme. Pa vsi prijatelji so v službah, tako, da si res na koncu prepuščen sam sebi in svoji iznajdljivosti.
Stanovanje še verjetno nikoli ni bilo tako čisto in pospravljeno. Omare pospravljene, oblačila zložena na rab, kot v starih časih pri vojakih. Od dolgega časa ne vem več kaj bi. In se mi posveti, kot strela z jasnega, zadnjič mi je sosed ponujal igralno konzolo in nekaj igric za igrat. Pa probajmo. Počasi in previdno se odpravim dva nadstropja nižje in upam, da je kdo doma. Telefonske številke itak nimam, zakaj le, sem smotan. Končno se počasi približam vratom. Že od daleč sem slišal glasbo, ki je prihajala iz njegovega stanovanja in si oddahnem. Doma je, super. Pozvonim in čez čas mi odpre vrata. Povabi me v stanovanje in med tem ko pripravlja igralno konzolo v škatlo, se kava že kuha na štedilniku. Ojoj, že dolgo nisem pil turške kave, sem tudi že pozabil kakšen je sploh okus, doma kuhamo po italijansko, v kafetieri. Diši božansko. Zraven ponudi še domače piškote. Malo pokramljava o problematiki v bloku in parkirnih mestih. Pa je šla ena ura, počasi se odpravim domov. Sosed mi prijazno ponudi pomoč in veliko škatlo sam prinese do mojih vrat. Takoj začnem s priklapljanjem in instalacijo. Kar nekaj igric mi je dal zraven. Zame bodo samo tri, ostale pospravim nazaj v škatlo. Najraje igram vojaške in športne igre. Tako bom naslednje dni preživel kot ameriški ostrostrelec, angleški voznik formule ena in francoski voznik relija.
Udobno se namestim v naslonjač in začnem s prvo igro, vojaško. Kot bi mignil so minile tri ure. zdaj pa čas že gre malo hitreje, tako bo tudi bolniška bolj zanimiva in rehabilitacija gležnja hitrejša. …