Mesec: april 2025

Na koncu pomole je restavracija kjer pričarajo harmonijo okusov iz morskih globinNa koncu pomole je restavracija kjer pričarajo harmonijo okusov iz morskih globin

Veter je prinašal vonj po soli in svežini, ko smo se sprehodili po lesenem pomolu, kjer je na njegovem koncu stala majhna restavracija. Svetloba poznega popoldneva je pozlatila morsko gladino.

Na koncu pomole je restavracija kjer pričarajo harmonijo okusov iz morskih globin

Vsi so govorili o tem kraju, o tem kako kuhar v majhni kuhinji pričara okuse morja tako, da jih ne okušaš le z brbončicami na jeziku, temveč tudi z vonjem in očmi. Ko smo vstopili smo začutili toplino prostora, po katerem se je raztezal vonj pečenih rib, morskih alg in limon. Natakarica, ki je skoraj dobesedno brala misli svojih gostov, nas je pospremila do mize ob velikem oknu, od koder smo imeli pogled na odprto morje. Kot da bi sedeli na ladji. Pripravljeni smo bili na kulinarično pustolovščino. Zaenkrat je ta restavracija potrdila vse govorice. Za predjed smo naročili nekaj lahkega in osvežilnega, tartar tune s kapljico olivnega olja in koščki sončne pomaranče. Okusi so plesali na jeziku kot morski valovi v jutranjem vetru. Sledil je krožnik črne rižote, obarvane s sipinim črnilom, ki je dišal po globinah oceana. Vsak grižljaj je bil kot potop v skrivnostni podvodni svet, kjer se srečajo sladkoba sveže nabranih školjk in nežna kislost belega vina. Ko je prišla glavna jed, smo za mizo vsi za trenutek utihnili. Pred nami je ležal krožnik pečene orade obložene z drobnimi školjkami in travnato zelenimi algami. Vonj po žaru in morju je bil tako močan, da smo lahko skoraj slišali pesem galebov in šumenje plime. Z vsakim grižljajem je hrustljava skorjica ribe razkrivala sočno belo meso, ki se je kar topilo v ustih. Za konec pa še obvezna sladica. Brez panna cotte z morsko soljo in karamelo iz rjavega sladkorja pač ne gre na obali.

Ko smo zadnje grižljaje poplaknili s kozarcem sladkega vina, je sonce počasi tonilo v morje, njegova svetloba pa se je razlivala po vodi kot zlata tančica. Res je kar pravijo, ta restavracija na koncu pomola ni bila zgolj kraj, kjer strežejo hrano, bila je most med zemljo in morjem.…

Visoke grede so še kako uporabneVisoke grede so še kako uporabne

Ko sem nekaj časa nazaj prvič izvedel za visoke grede, me je ta ideja takoj pritegnila. Te so se mi namreč zdele kot popolna rešitev za vrtnarjenje brez napornega sklanjanja in obdelave  zbite zemlje. Do sedaj pa je bil to zame kar velik problem, saj sem se s tovrstnimi težavami srečeval kar pogosto. Zato pa sem se nato res odločil, da preizkusim takšne grede, saj nimam nič za izgubiti, ter veliko za pridobiti, kar se tiče udobja in preprostosti vrtnarjenja. 

Visoke grede so še kako uporabne

Najprej pa sem se moral o temu malo bolj pozanimati. Začel sem s tem, da sem se prepričal o prednostih, ki bi mi jih visoke grede prinesle. Te bi namreč vključevale seveda manjši napor, saj so grede visoke in se ne bi rabil sklanjati, nato pa bi tudi pripomogle k boljšemu nadzoru nad kakovostjo zemlje. To pa je seveda ključnega pomena za čim boljšo rast raznih rastlin na tej gredi.

Vsi ti podatki pa so me že precej prepričali, ter sem tedaj začel iskati različne načine, kako to postaviti. Odločil pa sem se za lesene visoke grede. Za čim boljšo učinkovitost pa sem se odločil, da poskrbim tudi za večplastnost. To pa je pomenilo, da sem čisto na dno grede položil veje in lesene ostanke, čez to pa plast komposta. Nato sem na vrh še dodal vrtno zemljo, ter s tem končal vse te plasti. To pa mi je omogočalo, da sem v visoki gredi dobro zadrževal vlago, ter postopno sproščanje hranil.

Nato pa sem v visoko gredo posadil paradižnik, solato in papriko. Že po nekaj tednih, pa sem lahko opazil, kako učinkovito in kvalitetno vse to raste. Zaradi tega pa sem lahko videl, da je bila visoka greda res odlična izbira, saj je pripomogla k hitri in kvalitetni rasti pridelkov, ki sem jih posadil na zemljo v visoki gredi. …