Ko sva se s fantom odločila imet psa, sva mogla še vseeno počakat nekje dva meseca, da mladič odraste pri mami. To sta bila dva najdaljša meseca, saj sem si psa že od nekdaj želela. V tem času sem želela, da bom bila pripravljena na novo kepo dlak v stanovanju. Da bo imel že vse pripravljeno, da ne bi bila panika, če česa ne bi imeli. Tako je bil prvi nakup posodice za vodo, povodec, oprsnica, nekaj sladkih pasjih priboljškov, pojstlica za spanje, in pa pasje igrače. Ena žoga, ena cufa za vlečenje, in nekaj gumijastega za žvečenje. Ko je končno minil ta najdaljši čas, in je pes končno bil pri hiši, sem potrebovala sicer še nekaj časa, da sem se vsega navadila. Predvsem to, da sem se navadila stvari pospravljat, saj jih je mali kar hitro našel in začel glodat.
Tudi igračke, ki so ga čakale so mu bile všeč. opazovala sem ga, kako je njemu bilo vse okej. Jaz pa sem zganjala takšno paniko pri nakupih. Prav tako sem mu eno igračko tudi sama spletla is starih dekic. Morem reči da ima to najraje. Pa je samo ena stara cunja, ki je bila polna cigaretnih ožganin, strgana in malček razparana, ki sem jo izrezala na trakove in spletla debeljšo vrv, kot včasih ko smo delali obeske iz plastičnih vrvic. Tako preprosta zadeva, on pa je nabolj skakal za njo in jo vlekel ter jo nosil povsod po stanovanju. Ko tako pogledaš in pomisliš, pravzaprav pes res ne rabi veliko. Le tvoj čas in tvojo pozornost. Vse ostalo že ima oziroma najde in se prilagodi. Njemu je zares vseeno ali ima belo posodico ali takšno ki je modre barve. Važno je da je notri voda, in pa še ena v kateri je hrana. Tudi za igračo mi je vseeno, ali je ta v obliki pujska ali v obliki ribe. Žival te lahko veliko nauči, kako je življenje v resnici zelo preprosto.
…
…
